Raca, smrt in tulipan

WOLF ERLBRUCH: Raca, smrt in tulipan

Raca ima že nekaj časa, tisti občutek.

»Kdo si? Kaj nameravaš, ko postopaš za menoj?«

“Dobro,” je rekla smrt. “Končno si me opazila. Jaz sem Smrt.”

Raci so njene besede nagnale strah v kosti, in kdo bi ji lahko to očital?

Oh, vso življenje sem ti bila blizu – za vsak slučaj.

»O kakšnem slučaju govoriš?« vpraša Raca.

»O slučaju, v katerem se ti lahko kaj pripeti. Huda bolezen, nesreča – nikoli ne veš.«

»Življenje poskrbi za bolezni in vse drugi stvari, ki se lahko zgodijo racam. Na primer lisica.« Raci se je naježila koža. O tem sploh ni želela razmišljati.

Smrt se ji je prijazno nasmehnila. Pravzaprav, je bila zelo prijazna, če si za trenutek pozabil, kdo v resnici je – res je bila zelo prijazna.

»Greva do ribnika?,« vpraša Raca. Smrti je že misel na ribnik vzbudila strah. Odločena je, da bo postavila svoje meje. »Odpusti mi,« reče. »Ne smem se približati vodi.«

»Si bolna?« vpraša Raca. »Te lahko malo pogrejem?« Nihče, do sedaj, ni bil pripravljen za Smrt storiti česa takšnega. Ulegli sta se, se objeli in zaspali.

Zelo zgodaj zjutraj se prva prebudi raca. »Nisem mrtva,« pomisli sama pri sebi.

Smrt je podrezala pod rebro. »Nisem mrtva!« je povsem navdušeno zavpila. »Vesela sem zate.« je rekla Smrt in se pretegnila. »In če bi umrla?« »Potem ne bi mogla spati.« je v zehanju povedala Smrt. Raci se je zdelo, da to ni lepa stvar, ki bi jo sploh lahko izrekli.

Nekaj časa ni želela z njo govoriti, potem pa sta se ponovno zaklepetali. »Nekatere race pravijo, da postaneš angel, sediš na oblaku in gledaš dol na Zemljo.« Smrt se je postavila na noge in ji odgovorila: »Povsem mogoče. Ti že imaš krila.«

»Nekatere race pravijo, da je globoko v zemlji vroč kraj, kjer se bodo cvrli vsi, ki niso dobri.« »Race, izmišljujete si res neverjetne zgodbe. A kdo bi vedel?«  »Torej tudi ti tega ne veš,« zadirčno pripomni Raca.  Smrt jo samo gleda.

»Kaj bomo počeli danes?,« vpraša Smrt. »V bližini ribnika ne bova. Lahko pa počneva nekaj res razburljivega.« Smrt si je oddahnila. »Ali bi splezali na drevo?« se je pošalila Raca.

Z drevesa imata pogled na ribnik. Tam leži, tako mirno – in tako osamljeno. Takšen bo ribnik, ko bom umrla, pomisli raca. Ribnik sam, brez mene.

Smrt včasih zna prebrati misli. »Ko boš umrla, bo tudi ribnik izginil – vsaj zate.« »Si prepričana?« osuplo vpraša Raca. »Prepričana sem, kot sem le lahko,« reče smrt. »To je tolažba. Ne bo mi treba žalovati za njim, ko …« »ko boš mrtva.« Smrt zaključi njen stavek. Nikoli ni imela zadržkov govoriti o koncu življenja.  »Pojdiva dol,« čez čas prosi Raca. »Čudne misli se nam lahko porajajo na drevesih.«

Poletje se je iztekalo in vse redkeje in redkeje sta zahajali do ribnika. Skupaj sta se usedli v travo in malo klepetali. Nato zapiha hladen veter in Raci razmrši perje, takrat prvič začuti hlad. »Hladno je.« je rekla nekega večera. »Ali me boš malo pogrela?«

Snežinke so začele naletavati. Nekaj se je zgodilo. Smrt je pogledala Raco. Ta je nehala dihati in čisto mirno obležala.

Smrt ji je pogladila nekaj skuštranih peres, jo dvignila ter odnesla do reke.

Nežno jo je položila na gladino vode in jo porinila v smeri toka reke.

Dolgo jo je opazovala, kako potuje s tokom. Ko je na koncu izginila v daljavi, je Smrt postala kar malo žalostna. »Ampak takšno je življenje,« pomislili Smrt.