Strokovnjaki že opozarjajo, da so otroci in mladostniki v šolah pasivni, asocialni, psihološko bolni. Učitelji opažajo, da se povečujejo težave v medsebojnih odnosih, pretiran individualizem, težave z zbranostjo in s spoštovanjem šolskih pravil. Pri tem so opažanja in ugotovitve najpogosteje vezane na učence zadnje triade in pa na srednješolce. Pozabljamo pa na otroke v starosti 6 do 9 let. Naša preliminarna analiza (priloga) je pri učencih drugega in tretjega razreda pokazala izražene izrazito negativne občutke ob misli na besedo korona in korona čas. Tako smo ugotovili, da so stiske otrok, povezane s trenutnim stanjem v družbi in z ukrepi, ki nam krojijo vsakdan, v tej starosti manj vidne in hkrati, da je dojemanje časa in takoimenovane nove realnosti zelo negativno. Pojavljajo se strah, žalost in jeza. Realni izziv iz okolja je tako pred nami. Kako naj zmanjšamo njihove stiske, kako naj spodbudimo pridobivanje veščin, ki jim bodo v t. i. novi realnosti pomagale živeti zadovoljno in uspešno življenje? Prepoznava občutkov, pridobivanje omenjenih veščin in pa razreševanje stisk je proces, ki bi mu morali v osnovni šoli namerno posvečati veliko in sistematično pozornost.