Nagradni natečaj za osnovnošolce – (Pa) daj mi mir

Avtorjem, ki so oddali prispevke, in njihovim mentorjem se iskreno zahvaljujemo za sodelovanje. Vsak od zapisanih razmislekov je na svoj način poseben in posredno pomeni premik na poti k strpnejšemu sobivanju v ožjih in širših skupnostih.

Kot je bilo napovedano v razpisu natečaja, objavljamo rezultate danes – 16. maja, na mednarodni dan sobivanja v miru in mednarodni dan svetlobe. Strokovna komisija (dr. Smiljana Gartner in Maja Vačun, prof.) sporoča, da bosta za svoj prispevek prejela denarno nagrado spodaj navedena avtorja:

• Maj Kolar, 7. razred, OŠ Miklavž na Dravskem polju – za prispevek z naslovom: Mir v sobi in nasploh
• Pika Perme, 9. razred, Osnovna šola Ivana Cankarja Trbovlje – za prispevek z naslovom: Pa daj mi mir …

Iskrene čestitke!

Prispevka nagrajenih avtorjev objavljamo v celoti, iz prispevkov ostalih sodelujočih pa smo izbrali in objavljamo zgolj nekaj misli/razmislekov.

Še enkrat iskrena hvala za sodelovanje!

———————————————————————————————————————

MIR V SOBI IN NASPLOH

(Avtor besedila: Maj Kolar, 7. c, Osnovna šola Miklavž na Dravskem polju; mentorica: dr. Ana Koritnik)

V moji sobi je vedno mir. Pa naj bom skregan s kom, sem žalosten ali me je nekdo razjezil. V naši hiši pa ni vedno mira. Kdaj pa kdaj se spreva z mamo, z očetom ali pa sem kaj razbil in sem jezen sam nase. Lahko se tudi prepiram z mamo, če se ura prestavi ali ne. Ali pa se sprem z očetom, ker mu nisem pomagal pomesti dvorišča. Ampak takrat se zaprem v sobo, na vrata napišem BREZ MOTENJA in se pomirim.  Po navadi poslušam glasbo ali pišem pesmi, to me najbolj pomiri. Vedno, ko se z nekom sprem, se z njim tudi pobotam, ker se zavedam, da je mir boljši od vojne. Ko se z nekom pobotam, se tudi boljše počutim, ker nimam slabe vesti. Tudi če mi je mama pozabila kupiti lepilo za šolo ali pa mi prijatelj ni kupil darila za rojstni dan, vsakemu enkrat oprostim, ker mi bodo tudi oni oprostili, ko bom jaz razočaral njih.

Prepiri se dogajajo tudi med sosedi, v ulici ali stanovanjskem bloku. Večkrat se ne končajo z lepim koncem, včasih se koga poškoduje z nožem, pištolo ali pa se prepir zaključi s smrtjo. Tisti drugi kasneje, ko je obdolžen, to obžaluje, a takrat je že prepozno. Posledic se je treba zavedati mnogo prej, še bolje, da do prepira sploh ne pride in lepa beseda lepo mesto najde.

Ampak vojne so pogoste tudi po svetu. Povzročita jih največkrat najmanj dve skupnosti različnih mnenj. Take vojne so veliko bolj resne od domačih, saj veliko ljudi tudi umre. V takih vojnah se uničujejo mesta, narava, pa tudi psihično stanje otrok in žensk, ki so ujeti v vojnih zločinih. Odvzete so jim tudi nekatere pravice, kot pravica do vode, hrane in svobode. V takih  situacijah, bi se morale države pomiriti, skleniti kompromis, ali pa se celo predati, odnehati, ker bolj ko hoče katera država vztrajati pri svojem prav ali osvojiti neko ozemlje, več škode se zgodi, več je žrtev, več je skrbi, kaj se bo zgodilo, kdo bo odnehal.

Vojne se dogajajo tudi na internetu, ko se več različno razmišljajočih ljudi spre, se obmetava z grožnjami, kot na primer, da bodo objavili telefonsko številko osebe, njene slike, izsiljevanje z denarjem … Lahko se zgodi tudi med igranjem igric, ko nekdo koga »ubije« ali porazi v računalniški igrici. Začnejo se grožnje, grde besede ali ponovni spopad. Če je igra med poznanimi osebami, pride tudi do nasilja, pretepov. Tudi po klicih, video klicih, sporočilih si dva neznanca lahko pošiljata ljubezenska sporočila, celo intimne fotografije, ampak nato se spreta in eden drugemu grozi z objavljanjem teh fotografij na spletu … Take grožnje na spletu lahko preidejo v nasilje in nadlegovanje, zato ko nekdo grozi, bi  se moral pametnejši predati, odnehati ali celo izbrisati svoj ali drug račun in osebo prijaviti, povedati o grožnjah odrasli osebi, ki ji zaupa.

Ne glede na to, v katerem okolju smo, doma, na spletu, v šoli, bi se morali prepiri ali vojne nehati, saj dlje, ko se nasilje nadaljuje ali stopnjuje, več je žrtev, večje so posledice, več je nasilja, zato moramo biti strpni, pomisliti na kompromis, celo odnehati, da dosežemo pravi mir.

——————————————————————————————————————-

PA DAJ MI MIR …

(Pika Perme, 9. razred, Osnovna šola Ivana Cankarja Trbovlje)

Ti, jaz, mi, on, ono, oni, vi, kako, tako …

Včasih živeti lažje je bilo.

Ljubiti, dobiti, sovražiti, dati, dajati …

Manj imaš, tem več daš,

lepoto in vrednoto prigaraš.

Beračiti, prositi, prosjačiti, dobiti, cilj si zastaviti …

V družbi takšnih ljudi vrednot več ni.

Imeti rad: sebe, tebe, njo, njega, tisto, tam, tako

zna biti včasih težko.

Sprejemati drugačnost ljudi, katere nismo vajeni.

Biti odprt in se odpirati za ljudi.

Težko je, če ne veš niti, kdo si.

Konflikt, razboj, pretep, fizične stvari

in beseda, stavek, zlog – prav tako boli.

Rešitve pa v puškah ni. Ne v bombi, mitraljezu, ne v raketah,

ker konec koncev pogovor je tisti, ki vse popravi

in prav ta v svetu mir napravi.

Vsak ima možnost biti to, kar si.

Zakaj kot tebe ne bi sprejeli tudi mene vsi?

Tudi ono, tisto, tam bližine si želi.

Zakaj si ne bi v roke segli in prisegli,

da tistemu, ki prvi odleti, se največ ljubezni podari.

Pa daj mi mir z vsemi predsodki.

Pa dajmo si mir na svetu, da ne bo kot v stekleni kocki.

Pa dajmo tistemu mir, naj živi, tako kot mi,

v svetu vseh teh različnih ljudi.

————————————————————————————————————————

Mir … Iščemo ga namesto da bi ga ustvarili!

A ljudje so lahko mrtvi, še preden umrejo.

Kiara Zagorc, 9. razred, Osnovna šola Ivana Cankarja Trbovlje

Pa daj mi mir! Stavek, ki ga srečujem vsak dan. Včasih je namenjen meni, včasih pa ga jaz naklonim osebi, ki me nadleguje.

Matija Bilban, OŠ Preska, Medvode

V šoli je stavek [Pa daj mi mir …]  iz ust učiteljev pogosto slišati, le da je to ukaz, ne prošnja. In ponavadi odstranijo »mi« iz stavka in zaukažejo mir za vse.

Matija Bilban, OŠ Preska, Medvode

Če je vse enako in smo vsi isti, kaj je potem še posebnega in zanimivega v svetu?

Klara Kremžar, 8. razred, OŠ Vodice, Vodice

Večkrat pomislim, kako bi bilo, če ne bi bilo drugih. Potem bi bilo vse pusto, brez smisla in dolgočasno. Enako bi bilo, če bi vsi postali enaki. Še huje pa, če ne bi drug drugega sprejemali in spoštovali ter se trudili za mir.

Klara Kremžar, 8. razred, OŠ Vodice, Vodice

Zdi se mi, da se je treba truditi ostati svoj pravi jaz. Če bomo temu dodali še mir, bomo kot superjunaki. Vsi nas bodo spoštovali, občudovali in se zgledovali po nas. Ampak ne dobesedno po nas – po samih sebi.

Klara Kremžar, 8. razred, OŠ Vodice, Vodice