Gospa se je napotila v bližnje mesto. Prispela je na železniško postajo, kjer so jo obvestili, da bo imel vlak približno enourno zamudo. Gospa je bila osupla. Jezno je kupila revijo, zavojček piškotov in plastenko vode. Našla je klop ter sedla.
Med tem, ko je listala revijo, se je zraven nje usedel mladenič in začel brati časopis. Brez besed je segel, vzel zavojček s piškoti, ga odprl in začel jesti. Gospa je bila jezna; ni hotela biti nesramna, ampak tujcu ni želela dovoliti, da bi jedel njeno hrano. Tako je zelo očitno pograbila zavojček, vzela keks in ga pojedla ter jezno pogledala mladeniča.
Mladenič se je mirno odzval tako, da je vzel še en piškot, in se ji nasmehnil. Gospa ni mogla verjeti svojim očem. Vzela je še en piškot in ga z vidnimi znaki jeze pojedla, med tem pa strmela v mladeniča.
Jezni pogledi in sarkastični nasmehi so se nadaljevali piškot za piškotom. Gospa je postajala vse bolj razdražena, mladenič pa se je vedno bolj smehljal. Končno je opazila, da je ostal samo še en piškot. Mladenič je potrpežljivo vzel keks in ga prelomil na dva dela. S prijazno kretnjo je polovico dal gospe, ki je sedela zraven njega.
“Hvala!” je odgovorila in mladeniču vzela piškot.
Končno je vlak prispel na postajo. Gospa je vstala in vstopila na vagon. Še zmeraj je bila zelo jezna. Skozi okno je videla, da mladenič še vedno sedi na ploščadi. Mislila si je: “Kako predrzno in nesramno. Kakšna grozna generacija.”
Nenadoma se je njeno razpoloženje spremenilo. Odprla je torbo, da bi vzela plastenko vode, in bila presenečena, ko je ugotovila, da je njen zavojček s piškoti nedotaknjen. Ves ta čas je mladenič z njo delil svoje piškote! Gospa je hotela nazaj, da bi se opravičila, a je vlak že odpeljal.
