The Prince and the Pig (Princ in prašič)
Nekoč je živel princ Nikolaj, ki je bil vedno nesrečen. Vedno je bil godrnjav, neprijazen do vseh okoli sebe in vedno se je počutil žalostnega. Čeprav je imel veliko lepih stvari, je menil, da imajo vsi drugi več razlogov za srečo, ne glede na to, kako bogati ali ubogi so bili. Vsako noč je jokal.
Nekega dne mu je oče, kralj, pri večerji rekel, da mora resneje vzeti svojo vlogo princa. »Nekega dne boš vladal tem deželam,« je rekel strogo, »in zato se moraš naučiti vladati kot kralj. Tvoja žalost se more končati ali pa bo namesto tebe zavladala tvoja sestra.« Nekega dne se boš poročil s princeso iz sosednjega kraljestva, našemu kraljestvu boš s tem zagotovil zavezništvo. Skupaj bomo oblikovali močno vojsko, ki bo premagala barbare. Morda si tega ne želiš, vendar je to tvoja dolžnost.«
Princ Nikolaj je godrnjav in razburjen odšel na dvorišče. Vedel je, da ga tam ne bo nihče motil. Sedel je na balo sena in opazoval živali, za katere je menil, da so srečnejše od njega. Začel je razmišljati o tem, katera je najsrečnejša. Kokoši so se vedno kljuvale med seboj. Psi so vedno lajali na ljudi in živali. Zdelo se je, da so prašiči najbolj zadovoljni, v blatu so iskali ličinke, korenine in tartufe. je rekel Nikolaj. »Želim si, da bi bil srečen prašič,« je rekel Nikolaj.
Ravno v tistem trenutku je mimo priletel čarobni duh. Duh je slišal prinčevo željo. Če vemo kaj o čarobnih duhovih, je to to, da morajo izpolniti vsako željo, ki jo hote ali nehote slišijo.
Nenadoma se je duh pojavil pred princem. Nikolaj je okamenel od začudenja. »Torej, hočeš biti srečen prašič namesto nesrečen človek. No, lahko ti uresničim željo,« je veselo rekel duh. “P…Po…Počakaj!« je zajecljal princ. Duh se je ustavil in rekel: »Oprosti, toda zdaj, ko si izrekel “želim si”, moram to uresničil. Takšna so pravila.«
»Ampak nočem postati umazan prašič, srečen ali ne!« je protestiral princ. Duh je poskušal pomagati in rekel: »Ne bom te spremenil v prašiča, a le pod enim pogojem: če se lahko do jutri domisliš enega dobrega razloga, zakaj je bolje biti nesrečna oseba namesto srečen prašič. Če ti ne uspe, potem te bom moral spremeniti v prašiča. Vendar ne pozabi, če postaneš prašič, boš imel vse, kar si želiš do konca življenja. Premisli, časa imaš do naslednjega sončnega zahoda.«
Nikolaj je razmišljal o tem, kar je rekel duh. Spraševal se je: »Ali je bolje biti nesrečna oseba ali srečen prašič?«. Sprva se je zdelo vprašanje preprosto. Toda bolj ko je razmišljal, težje mu je bilo nanj odgovoriti.
Naslednji večer se je duh znova pojavil. »Si našel dober razlog, zakaj je bolje biti nesrečen fant kot srečen prašič?« je vprašal duh. Nikolaj je obupano, v mislih, še zadnjič iskal dober razlog, vendar se ni mogel spomniti niti enega. Duh je odločno oznanil: »Potem moram, kot me veže starodavni zakon magije, izpolniti tvojo željo.« Zamahnil je s prstom in nadaljeval: »Jutri se boš prebudil na dvorišču srečnejši kot kadarkoli prej.« Čeprav bo postal srečen, se je Nikolaj še vedno bal ideje, da bi postal prašič s kopiti, gobcem in kodrastim repom, za vedno obsojen na umazanijo.
»ABRAKADABRA!« je rekel duh in potem izginil. Prihaja jutro in prvi zvok, ki ga princ zasliši, je petelin, ki oznanja začetek novega dne. Počasi odpre oči in okrog sebe opazi same živali. Res je na dvorišču, tako kot je rekel duh. Dvigne, kar misli, da bo kopito … Ampak vidi samo dečkovo roko. Steče do vodnjaka in pokuka v vodo, da vidi svoj novi živalski odsev … Vendar je presenečen, ko vidim samo svoj človeški obraz. Zdi se, da ga je duh prevaral. Princ poskoči in zapleše po kmečkem dvorišču. Veselo poje in z olajšanjem objema in poljublja živali. Nato začne opažati, da doživlja povsem nov občutek, nekaj česar še nikoli ni čutil. Pogleda nazaj v vodnjak in vpraša svoj odsev: »Je to sreča?«
